Zdaj govori Marina Abramović v vlogi umetnica

»Potrebujemo take, kot je bil Gandi.«

»Potrebujemo Mandele, ljudi visokih moralnih načel.«

»Po njih se moramo zgledovati.«

»Potrebujemo nove junake.«

»Naš trenutni svet jih nima.«

»Res sem hotela storiti to, pomembno je.«

»Na MoMo je prišlo 850 000 ljudi, največ za živega umetnika.«

»Umreti ni težko, težko je biti performer.«

»Zdaj ne več.«

»Ni govora. Rada bi dočakala najmanj 103 leta, kot moja babica.«

»Na začetku je bil res body art. Izumil ga je Vito Acconci, ameriški pisatelj.«

»Ljudje so spali pred muzejem.«

»Na to sem pa zelo ponosna.«

»Zanimalo me je, ali lahko pripravim 275 000 ljudi, da izkusijo brezpogojno ljubezen, v tišini.«

»Umetnost nima spola.«

»Potrebujemo nove junake. Naš trenutni svet jih nima.«

»Živ pekel je. Vsak dan bi lahko bil moj zadnji.«

»Sredstvo je telo.«

»V času trajanja razstave deset ur na dan, šest dni na teden negibno sedela na stolu.«

»Ali sem še lahko tako radikalna kot v politično nekorektnih časih?«

»Ob njih sem spoznala, da svetloba prihaja od znotraj, in ne od zunanjega sveta. Navdih, ki vznikne v duši. In to sem želela preliti v umetniško delo.«

»Zamisel za to razstavo se je porodila tri, štiri leta prej. Načrtovala sva, da bova to naredila skupaj, toda pred štirimi leti je Ulay žal umrl. Z Leno želiva uresničiti to zamisel, najino željo, saj delo nikoli ni bilo v celoti predstavljeno, vseh 12 let ne.«

»To bo prva taka razstava, saj sva z Ulayem na vsakem nastopu pokazala le del ustvarjenega. Imava skupne projekte prej in potem, tu pa prvič prikazujem dela, ki jih občinstvo sploh ne pozna.«

»Tovarna sladkorja je izjemen prostor. Ogledala sem si vse prostore. To bo res velika predstava.«

»Kot moderni oltar.«

»Zelo sem vznemirjena, ko vidim to prelepo cerkev in Zlato masko na sredini. Odpelje me daleč v moje otroštvo.«

»Obraz sem si premazala z medom in ga posula z zlatimi lističi. Gledala sem naravnost in niti za trenutek nisem zaprla oči.«

»Skupaj z napovedjo velike razstave je bil to zame dan poln čustev.«

»Vse to je neposredno povezano z mojo metodo Abramović, ki sem jo razvila, s katero lahko s ponavljajočim se delom spremeniš svojo zavest.«

»Svoje delo sem 20 let poskušala pokazati na Kitajskem. 20 let so me različni muzeji vabili, naj pridem. Pošljem predlog, oni ga sprejmejo, predlogi morajo iti na vlado in vlada vsakokrat reče ne zaradi golote ali česa drugega; obstaja toliko omejitev.«